Lipa zelenela je
Mi, njen razred, 8. a, smo peli na pogrebuLipa zelenela je, ker jo je povozil tovornjak,sošolko, preko glave, ki sem si jo upal gledat,v beli srajci, v rokah rože, potem, ko so jo zrihtali,saj veš, gips in preko malo kože.
Za njeno mamo so nosili stol. Jokala je in zlezla skupaj.Lipa zelenela je, ker je nismo imeli radi, je preminila,naredila edino dobro stvar, da je umrla sredi maja.Se sliši danes zlobno, takrat pa:Učenci, mir! Namesto fizike bo pevska vaja!
Potem je iz naših spisov vstala lepa, dobra, nagajiva.Lipa zelenela je, in sem lagal, da sva se skrilav biološki kabinet, med škrgoustko in domače zajce,in sem lagal vsem svojim novim puncam,da mi je prvo povozil tovornjak,in da, ko sem jo mečkal, je šepetala:ne tu, ne tu, ne zdaj, pozneje.
Še danes mi prav pride, ko se ga napijemv kakšni novi in prijetni družbi: Lipa zelenela je,jim razlagam in zmeraj kaj dodam.Ob njenih dolgih krasnih nogah ji zamerim,da je ostala rosno mlada in ko se vračava domov,se spomnim, da sem, ko smo ga zadnjič skupaj pili,njim o njej že vse povedal.Ne tu, ne tu, ne zdaj, pozneje.(2x)