Platina
Izginjajo barve izginja nebo,
iz teme pristaja nekdo,
v srebrnih oblekah ob spremstvu luči,
prinašajo vest da te več.
Na listu papirja je njeno slovo,
štempl venus in notri adijo,
kam je šel moj ponos,
moj trud moj pogum,
kaj je razlog da izgineš stran od tu.
Vem jaz sem bil platina a hotela si kič,
jaz sem bil angel a zate hudič,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja,
(pa ne znam).
Ostaja njen vonj v okvirju obris,
raztrgane pesmi in zvok,
v prazni puščavi še čakam na njih,
strah ostaja vem da jih več ne bo.
V pesek zdaj rišem besede za njo,
in upam v odsev na Venero,
vse bi dal da bi izvedel zakaj in kako,
vse bi dal da pokažem kaj lahko.
In spet je večer,
spet je nad mano planet,
izgubljam vso svojo moč,
postajam slep,
prisluhi prividi vse se podira,
vse se krivi a ne smem,
pa vem, da lahko,
in vem, da lahko..